Radovednost, želja po novih izzivih in poslovna pot so Sašo pred dvema letoma pripeljali na “mrzli sever”. Pristala je v mestecu Malmö, ki sicer leži na jugu Švedske, a sodeč po njenih tvitih temperaturno ne zaostaja za preostalim delom države. Ker sem sama bolj pri “zmrznjenih”, o potovanju na Švedsko nisem še nikoli razmišljala. Saša pa me je z odgovori čisto navdušila in ni dvakrat za reči, da jo bom šla obiskat že naslednje poletje.

Živjo, Saša. Zakaj Švedska?

Kar nekako se je zgodilo. Zanimivo je, da sem na nekem šolskem izletu v Planico namesto slovenske kupila švedsko zastavo in se kmalu zatem, iz čistega firbca, naučila šteti po švedsko. Očitno mi je bila že od nekdaj namenjena 🙂

Je bila odločitev o selitvi težka?

Niti ne, saj se je ideja v nama kuhala že dalj časa. V primerjavi s Slovenijo ponuja tujina možnost dela na večjih projektih, z večjimi izzivi v določenih strokah in seveda posledično boljše plačilo. Za prvi korak je potrebno nekoliko poguma in prvo leto je najtežje.

Kako so jo sprejeli tvoji najbližji?

Doma so me že kot smrkljo spodbujali k mednarodnim izmenjavam in tekom celotnega otroštva smo veliko potovali. Zato selitev nikogar ni čisto zares presenetila, seveda pa ni bilo za vse enako lahko.

Je bil jezik ovira? Že govoriš tekoče švedsko?

Nedvomno je bil jezik na začetku ovira. Skandinavski jeziki se v svoji pisani obliki precej razlikujejo od govorjene. Po približno enem letu intenzivnega učenja lahko rečem, da razumem in sledim vsakdanjim pogovorom. Še vedno pa mi predstavlja oviro, če naletim na koga z izrazitim ‘’skånskim’’ naglasom. Kopenhagen je 15 minut stran in posledično imajo južni Švedi naglas, ki spominja na danščino. To je tista govorica “s krompirjem v ustih”. 🙂

Kaj te je na švedskem najbolj pozitivno presenetilo?

Zanimiva je stopnja zaupanja, ki jo neznanci drug drugemu izkazujejo. Veliko dobrin, predvsem v blokovskih kompleksih, je v skupni uporabi. Na primer litoželezni žari na vrtu, skupni prostori v smislu delavnice, v kateri se nahaja orodje, ki tam tudi ostane. Ljudje se zavedajo, da niso sami na svetu in le sami sebi namen.

Kakšna negativna izkušnja, ker si tujka, bodisi pri iskanju službe, ali v javnosti?

Nikakor ne. Švedi so zelo odprti in večina sprejema drugačnost. Mogoče pri moji integraciji pomaga moj videz in to, da prihajam iz razvite države. Poznam pa tudi nekaj ljudi, predvsem muslimanskih žensk, ki med pogovorom začutijo rahlo nesigurnost s strani sogovornika. Pravijo, da so nekateri ljudje do njih nemalokrat skeptični.

Se da dostojno živeti s povprečno švedsko plačo?

Več kot dostojno. Razpoložljivi dohodki so precej višji kot v ostalih državah. Če dodamo še ostale ugodnosti, kot na primer najmanj 25 dni dopusta in 480 dni porodniške, lahko rečem, da Švedska nudi zelo udobno življenje.

Kako pa je z zdravstvom? V Sloveniji je to trenutno zelo vroča tema…

Švedska ima dobro organiziran, ampak precej birokratski zdravstveni sistem. Za vsak prvi obisk splošnega zdravnika plačaš 200 SEK (okoli 20€), da “odpreš primer”. S tem preprečijo, da bi k zdravniku hodili kar tako, brez pravega razloga. Za specialista plačaš še več, 500 SEK (znesek se viša s stopnjo specializacije).

Je pa zobozdravstvo posebna »bolečina«. Po 20 letu namreč vse zobozdravstvene storitve niso brezplačne in če imaš težave z zobmi, je lahko vse skupaj RES drago. Zato Švedi večinoma zelo dobro skrbijo za ustno higieno in se zelo potrudijo, da si uredijo zobe pred 20. letom.

Kako pogosto se vračaš domov?

Domov se vračam nekje na pol leta, oziroma po potrebi. Paše mi bližina Kopenhagenskega letališča in direktna letalska povezava z Ljubljano, kar pomeni, da zjutraj vstanem in sem za kosilo že doma. Žal mi je le, da me edini slovenski letalski prevoznik vse prevečkrat prisili v razmišljanje o uporabi linije Kopenhagen – Zagreb, ki je precej cenejša in ponuja kvalitetnejše storitve.

Kaj se je po tvojem opažanju spremenilo v Sloveniji, odkar si se odselila?

Z velikim veseljem opažam korake naprej, predvsem znotraj Ljubljane. Veliko več je delavnic in srečanj z mentaliteto ‘’delimo znanje, ker le tako lahko kot skupnost rastemo’’, kar me zelo spominja na švedski duh. Zdi se mi, da se je Ljubljana nekoliko sprostila, opažam več odkrite ‘’drugačnosti’’, ljudje si upajo biti to, kar so. Ko nekaj let živiš zunaj domovine, jo vidiš v drugačni luči. Na trenutke jo celo idealiziraš, barve so kar naenkrat bolj žive in ljudje bolj prijazni.

Kako preživljaš prosti čas?

Najraje ga preživljam v pubu in v naravi. Malmö ima ogromno zelenih površin, od mikro gozdov pa do botaničnih vrtov in jezer. Poleti preživim dobršen del prostega časa na plaži. Sonce pripeka ravno prav, morje je hladnejše in manj slano, na plažah se odvija ogromno aktivnosti.

Saj veš, moram: Zlatan Ibrahimović. Že imaš njegov avtogram?

Tu te moram razočarati. Vem, kje stoji njegova vila in spoštujem simboliko, ki prežema njegovo osebnost. Zlatan je nekakšen šolski primer uspeha za vse, ki prihajajo iz tretjih držav. Včasih se mesto obarva v sinje modro in belo, barve nogometnega kluba Malmö, in množica ljudi se iz vseh strani mesta začne valiti proti stadionu. Takrat grem pač v nasprotno smer.

Naštej 5 stvari, ki jih mora po tvojem mnenju na švedskem videti vsak turist.

Nujno moraš doživeti Midsommar (najdaljši dan in največji praznik) in to v koči, ki ji Švedi rečejo ‘’svensk stuga’’. Gre za nekakšne lesene vikendice, kjer se zbere ogromno ljudi in skupaj proslavljajo dolge dneve. Dame nosijo vence iz cvetlic in vsi plešejo okoli nekakšnega poganskega mlaja. Na Midsommar večer se vsi sprostijo in verjetno ni naključje, da je veliko Švedov rojenih v mesecu marcu 😉

Potem je tu čarobno rudarsko mestece Kiruna, ki leži nekje na geografski širini kot centralna Grenlandija. Blizu Malma se nahaja študentsko mesto Lund, z eno najboljših univerz na svetu. Univerzitetna knjižnica mi je dala občutek, da sem v kakšnem od Harry Potter filmov. V Lundu je zanimiva tudi katedrala iz leta 1080, ko je bila južna švedska še pod Dansko. Znotraj nje se nahaja še astronomska ura iz 14. stoletja.

In pa seveda sama stara mestna jedra: Gothenburg, Helsingborg in Stockholm. Težko ti je dolgčas v kateremkoli od njih.

Pa v Malmu?

Najpogosteje prideš v mesto po mostu, ki je že sam po sebi ena večjih turistični atrakcij. Most Öresundsbron namreč povezuje Dansko in Švedsko ter se razteza delno pod in nad gladino morja. Turning Torso v Malmu je trenutno najvišja stavba v Skandinaviji. Mestna knjižnica je odličen prikaz združevanja novega in starega gradbenega stila. Lilla torg je najbolj prikupen trg na tem svetu in povsem vreden petkovih večerov v restavracijah z navitimi cenami. Möllevångstorget je trg, kjer se srečajo in zmešajo praktično vse kulture, kar jih mesto premore. In pa seveda plaža, ki jo obožujem.

Tipična švedska hrana je? Ti je všeč?

Švedi se ne morejo ravno pohvaliti z gastronomskimi presežki. Nekaj tipičnega so mesne kroglice (kot čufte, samo manjše, brez omake) in krompir. Krompir na miljone načinov. Drugo pravilo švedske kuhinje je, da brusnice pašejo z vsem. Osebno so mi všeč vloženi koščki rib, v raznih variacijah začimb in omak. Še ena tipična zadeva je ‘’Räksmörgås’’, sendvič odprtega tipa, z ogromno količino rakcev, jajc, majoneze in limone na rženem kruhu. Švedi imajo nadvse radi tudi sladko. Njihov kupljeni kruh je nemalokrat sladkan, česar se nikoli nisem navadila, zato ga niti ne kupujem.

Kaj najbolj pogrešaš, razen sorodnikov in prijateljev?

Gore. Hribe. Svoje pse. Daljše pomladi in jeseni. Materni jezik. Pogrešam ne plačati 10 € za kozarec vina ob večerjah. Posedanje v lokalčkih ‘’na kavi’’ – tega koncepta tu skoraj ni. Pogrešam tudi slovensko spontanost, sploh kar se tiče obiskovanja.

Kaj te Švedi najpogosteje vprašajo o Sloveniji?

“Zakaj so Slovenci zavrnili referendum o istospolnih porokah? Sem mislil, da je Slovenija napredna in sprejemajoča država…’’ … ob spremljavi pogleda, ki ti ga ponavadi da mama, ko jo globoko razočaraš.

Kaj pa Slovenci o Švedski?

‘’Ti, a je alkohol res tok drag tm gor?’’ Ja, je.

Se nameravaš kdaj vrniti?

Nameravam ne, lahko pa se zgodi. Trenutno mi Švedska nudi vse, kar potrebujem, in še več.

Lidija živi v Braziliji že od februarja 2005.  Od tega je bila 10 let v Salvadorju, v zvezni državi Bahia, na severovzhodu Brazilije. Zadnji 2 leti pa je razpeta med Salvadorjem in São Paulom, med domom in službo. Vsake toliko časa na Facebooku objavi kakšno čudovito fotografijo s plaže in takrat se mi seveda pojavijo skomine. Živeti v Braziliji, še posebej v kakšnem obalnem mestu, se sliši fantastično, a hkrati je znano, da gre za eno najnevarnejših držav na svetu. Lidija pravi, da ji ponuja točno to, kar potrebuje.

Živjo, Lidija. Zakaj Brazilija?

Vedno sem sanjala, da bom živela v Lizboni ali kje na Škotskem. Nato pa sem se nekega meglenega in deževnega jutra odločila, da želim biti tam, kjer je vedno poletje. Med vsemi opcijami se je Salvador zdel kot optimalna izbira. Brazilija je bila mišljena kot enoletna avantura. Da se preizkusim v neznanem, premagam strah, premaknem lastne meje,odprem oči, gledam drugačne zvezde.

Najprej Salvador, sedaj pa São Paulo, kaj ne?

Tako je. Salvador – tako eksotičen in drugačen, a hkrati tako domač, od prvega trenutka, ko sem stopila na njegova tla. Sva konstantno v »ljubim-sovražim« odnosu, a ljubezen vedno prevlada. Nudi mi vse, kar rabim, da sem srečna: sonce, morje in 12 mesecev temperature okoli 30 stopinj. Če bi verjela v reinkarnacijo, bi rekla, da sem bila nekoč od tam, »njihova«.

Življenje v več kot 2.000 km oddaljenem São Paulu je trenutni projekt, povezan z delom, ki ga opravljam. Je največje mesto v Južni Ameriki, 20-milijonska metropola, ki živi 24 ur na dan. Fascinantna betonska džungla, kjer se prav tako izjemno dobro počutim. Ima vse, razen plaže. No, in žal tudi temperature pod 10 stopinj, kar me prav tako ne osrečuje.

Je bila odločitev o selitvi težka?

Ker je bila spontana, ni bila težka. Kot rečeno, šla sem za eno leto in sem še kar tu.

Kako so jo sprejeli tvoji najbližji?

Vsak dan čakajo, da jim povem, kdaj se vrnem.

Je bil jezik ovira? Že govoriš tekoče portugalsko?

Na začetku sem imela težave s komunikacijo, saj nihče ne govori angleško. Moje osnovno znanje portugalske portugalščine pa mi ni prav nič pomagalo. A sem premagala svojo sramežljivost in se začela pogovarjati, tako da sem se največ naučila z druženjem z domačini in pa seveda na fakulteti v času podiplomskega študija. Že precej let se ustno in pisno sporazumevam brez težav.

Kaj te je v Braziliji najbolj pozitivno presenetilo?

Brazilska radost in veselje, na severovzhodu pa biti preprosto srečen z malim.

Kakšna negativna izkušnja, ker si tujka, bodisi pri iskanju službe, ali v javnosti?

Predvsem lahko govorim za SV del Brazilije in ta je poln predsodkov. To je zanimivo, saj so najbolj mešana regija (rasno, kulturno in religiozno), a tujce imajo radi samo kot turiste. Negativno me je seveda presenetila visoka stopnja kriminala, predvsem pa nizka stopnja bontona in plehkost ljudi.

Kako je z varnostjo v Braziliji na splošno? Je res tako hudo, kot prikazujejo npr. v filmu Cidade de Deus (Božje mesto)?

Kar kažejo brazilski filmi, je povečini odraz resničnega življenja. Rio se meni zdi zelo nevarno mesto, sploh ker se prepletajo t. i. barakarska naselja (favele), kjer vladajo preprodajalci orožja in drog, s stolpnicami, kjer živijo bogataši. Salvador je, kar se tega tiče, najbolj urejen, saj so velike favele na obrobju mesta, kamor te pot kar tako, slučajno, ne more zanesti. São Paulo se mi zdi od vseh mest, ki jih poznam, še najbolj varen, je pa res, da po večini gibljem v bogataških predelih, ki so dobro varovani.

Slovenci si težko predstavljamo konstanten strah pred zgrešenim nabojem, ropom, napadom s pištolo ali drugim hladnim orožjem, a to je tu vsakdanjost in s tem je treba živeti. Jasno, da se poskušamo izogibati področjem, ki slovijo kot nevarna, biti pazljivi na vsakem koraku, a to ne pomeni, da živimo v večnem strahu in smo zaklenjeni doma.

Kako preživljaš prosti čas?

V Salvadorju sem ga na plaži in v nekomercialnem kinu, kjer sem bila tudi nekaj časa zaposlena. V São Paulu ga nimam veliko, izkoristim pa vsako priložnost, da odletim v Salvador.

Kaj pa kvaliteta življenja, zdravstvo, socialno okolje, ekonomija?

Tukaj je vse plačljivo, tako da je življenjski stil posameznika odvisen izključno od njegovega zaslužka. Obstajajo državni socialni programi za ogrožene, a tista podpora ni dovolj za spodobno življenje. Sama sem zelo prilagodljiva in sem povsem zadovoljna s svojim življenjskim standardom tukaj.

Je lahko dobiti službo?

Trenutno je država v gospodarski in politični krizi, tako da res ni lahko. In seveda, nam, tukaj živečim tujcem, je še težje priti do pravično plačanega delovnega mesta.

Se da s povprečno brazilsko plačo dobro živeti?

Odvisno, kako definiraš dobro, a se da. Kot že rečeno, prilagoditi se moraš svojim prejemkom.

Kaj pa v primerjavi s Slovenijo?

Plače v São Paulu so najvišje in bolj kot greš proti severu, nižje so in s tem je slabši tudi življenjski standard. Direktna primerjava s Slovenijo ni mogoča, Brazilija je vseeno dežela tretjega sveta.

Brazilija je ogromna, pa vendar, naštej 5 stvari, ki jih mora po tvoje videti vsak turist.

Peščene plaže na SV Brazilije, med njimi tudi rajski Trancoso, naravni park Chapada Diamantina, brazilski arhipelag Fernando de Noronha, slapovi Foz de Iguaçu, sipine v nacionalnem parku Lençóis Maranhenses. Za avanturiste pa močvirje Pantanal in Amazonski pragozd.

Pa v São Paulu?

Restavracije s hrano iz vsega sveta, muzeji, festival Lollapalooza in največji mestni park Ibirapuera.

Tipična brazilska hrana je? Ti je všeč?

Tipična, to je Feijoada, ni zame, ker ne jem mesa. Mi je pa najboljša bahijska, ki je zelo eksotična – vsebuje kokosovo mleko, palmino olje, veliko zelenjave, ribe in morske sadeže.

Spremljaš dogajanje v Sloveniji?

Nehote. Nemogoče se je izogniti komentarjem, ki jih preberem na socialnem omrežju in ki jih slišim od domačih ali prijateljev. Zdaj, ko delam na slovenskem veleposlaništvu, sem seveda še toliko bolj vpletena v dogajanja v domovini.

Kako pogosto se vračaš domov?

Premalokrat. Želela bi iti 2x letno, največkrat mi uspe enkrat na leto.

Kaj se je po tvojem opažanju spremenilo v Sloveniji, odkar si se odselila?

Da se Slovenci samo pritožujejo. Kot, da bi jim bilo najhuje na svetu.

Kaj najbolj pogrešaš, razen sorodnikov in prijateljev?

Družino in prijatelje. In prav nič drugega.

Je v tvoji bližini še kaj Slovencev, se družite med sabo?

São Paulo je svet v malem in ves svet je tu. Tudi Slovenci. Z njimi se srečujem, večinoma po službeni dolžnosti. Pravi prijatelji so v Sloveniji, nekaj novejših pa v Salvadorju.

Dobivaš veliko obiskov iz Slovenije?

Na začetku jih je bilo veliko, nekateri so prišli celo večkrat. Zdaj se število obiskov prijateljev iz Slovenije zmanjšuje, je pa tudi res, da São Paulo ni neka atraktivna dopustniška destinacija, tukaj je poslovno središče.

Kaj te najpogosteje vprašajo?

Kako lahko živim tukaj.

Se nameravaš kdaj vrniti?

O tem zdaj še ne razmišljam, živim za trenutek in živim tam, kjer mi je lepo. Bi pa seveda šla domov. Mogoče kmalu, nikoli se ne ve.

Kdaj greva torej na kavo?

Upam, da v prihodnjem letu.